»Rana je kraj, kjer vstopa v vas ljubezen.« (Rumi)

Verjamem, da se vse zgodi z namenom in da naključij ni. Verjamem, da obstaja višji načrt, Vesoljno Stvarstvo, Bog. Verjamem, da vsak pride na Zemljo z namenom, da izpolni svoje poslanstvo. Verjamem, da nas Višja Sila vodi po poti, ki je za nas najboljša. Najboljša v smislu, da postanemo to, za kar smo bili poslani na ta svet. Vse je že v naprej do potankosti premišljeno. Veliko je seveda odvisno tudi od nas samih, ampak če skrenemo s poti, nas na to opozarjajo okoliščine, v katerih se znajdemo. Na nas je, da jim prisluhnemo. Če ne ukrepamo, ko so »znaki« še mili, nas naslednjič opozori na konkrenejši način. Manj ko se poslušamo, močnejša so opozorila, da moramo nekaj spremeniti, da se vrnemo na pravo pot. Pri meni je kot strela z jasnega pred 12 leti »udaril« rak. Ni mi bilo jasno zakaj, zakaj jaz? Pri 32 letih sem zbolela za rakom na jajčnikih.
Bioenergetičarka mi je takrat rekla: »Barbara, sprejmi to bolezen kot darilo.«
AAAAAA!!!! Kako naj ženska pri 32 letih sprejme dejstvo, da je zbolela za rakom in da so ji operativno odstranili jajčnike in maternico?!?! Da je to darilo?!?!?

Kar nekaj let je preteklo, da sem se z vsem tem lahko soočila in na nek način tudi sprijaznila. Knjige so postale moje vsakodnevne spremljevalke, brala sem o prehrani, alternativni medicini ter knjige za osebnostno rast. Z leti sem spoznala, da je res vsaka stvar za nekaj dobra. In ja, danes ne bi bila to, kar sem, če me ne bi »streznila« bolezen. S tem me je Vesolje na nek način postavilo nazaj na pravo pot, začela sem se zanimati za povsem druge stvari in tematike, živeti na povsem drugačen način. Na pravi način, ki je bil predviden zame. Ko zdaj s časovne distance pogledam nazaj, ugotovim, da je bila bolezen nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Res se čudno sliši, ampak ja. Čeprav se nam v življenju navidezno vse podira, se samo na drugačen način sestavlja, da nas pripravi na pot, ki je še pred nami. Bolezen, problemi, ovire in težave so samo orodja, ki nam pomagajo, da se iz njih nekaj naučimo (tudi o sebi) in da postanemo še boljša verzija sebe. Vsa znanja in izkušnje, ki si jih s tem pridobimo, pa nam bodo slej ko
prej še kako prišla prav. Tako nas Vesolje podpira na naši poti.

Če si ne vzamemo časa za zdravje, si ga moramo za bolezen. Če si vsak dan ne naklonimo nekaj časa samo zase, za svoje zdravje in dobro počutje, nam telo slej ko prej izstavi račun. Jeseni 2020 me je znova opomnilo. »Usekalo« me je v križu.
Uf, je bolelo! Takrat sem kar naenkrat imela 24 ur na dan časa samo zase, da se »sestavim«. Bolečina je prinesla čas. Čas samo zame. Čas za ljubezen do sebe. Ja, ko nas nekaj boli, je najboljše zdravilo ljubezen. Če je ne premoremo v sebi, nam je nihče drug ne more dati. Rane, bolečine in bolezni se nam zgodijo z namenom.
Da se ustavimo in se zacelimo. Da si naklonimo čas, da se posvetimo samo sebi.
Da si dovolimo vzljubiti sebe, takšne kot smo. Bolezen je čas za ljubezen do sebe.
Na ta način nas Vesolje vedno znova opominja, usmerja in podpira, da stopimo na pravo pot. Mene je »podprlo« z rakom do te mere, da sem stopila na povsem drug(ačn)o pot. In prepričana sem, da je prava zame. Vesolje ve, moja duša ve.